Tišina se zdi običajna, celo vsakdanja: odsotnost hrupa, premor med zvoki, praznina, v kateri se »nič ne dogaja«. Toda v resnici ta »praznina« pogosto postane vir notranje izpolnitve. V ritmu, kjer se sporočila pojavljajo vsakih nekaj sekund in se urbano ozadje nikoli popolnoma ne umiri, se tišina spremeni v vir. Lahko jo imenujemo nevidna podpora: ne kriči o svojih koristih, ampak vsakič, ko se obrnemo nanjo, se telo in um odzoveta s hvaležnostjo.
Mesta rastejo, digitalni kanali se množijo, tehnologija olajša življenje, a ga hkrati napolni z zvoki v ozadju. Oddaljena avtocesta, računalniški ventilator, brenčanje dvigala – vse to tvori neprekinjeno akustično preprogo. Sprva se zdi tiho, a če pogledate od blizu, lahko občutite nenehno lahko napetost: telo nezavedno »drži uho«, pripravljeno na odziv. Navzven je ta budnost skoraj neopazna, a zapravlja energijo, ki bi jo lahko usmerili v ustvarjalnost, koncentracijo ali preprost počitek.
Ko se znajdemo v okolju brez zvoka, postane notranja »glasba« bolj izrazita – ritem dihanja, lahkotno bitje srca, odmev misli. V tej preprostosti se um lahko postopoma upočasni. Tako kot svetloba daje signal za prebujanje zjutraj, odsotnost hrupa daje signal živčnemu sistemu: »zdaj se lahko spustiš«. – To ne pomeni, da bodo misli izginile; temveč bodo urejene v jasnem vrstnem redu, ne bodo se več motile.
Tišina ne ozdravi takoj, ampak ustvari pogoje za naravno usklajenost notranjih procesov. Dihanje postane globlje že po nekaj minutah, ramena se spustijo brez ukaza »sprosti se«, oči pa nehajo teči naokoli v iskanju dražljajev. Tudi sklepi »slišijo« mir: ko mišice v ozadju niso napete, gibi postanejo bolj gladki. Ta učinek je enostavno opaziti po kratkem premoru brez zvoka: korak je mehkejši, v hrbtu je manj stiskanja in v glavi je več jasnosti.
Te prakse ne zahtevajo posebne opreme. Glavna stvar je namen, da začutite trenutek in ga ne zapolnite z drugim dražljajem.
Najprej se zavedajte, da je kratek zvočni odmor sam po sebi dragocen. Nato ga dodajte tja, kjer je realno: med sestanki, na poti domov, pred spanjem. Pomembno je, da tišine ne spremenite v »še eno nalogo«. Nekaj minut pozorne tišine je dovolj, da živčni sistem razume signal. Sčasoma bo telo začelo »prositi« za te pavze samo, kot bi prosilo za požirek vode v vročini.
Popolna izolacija za daljši čas lahko povzroči nelagodje, saj smo družabna bitja. Vendar pa v vsakdanjem življenju problem ni presežek, temveč pomanjkanje tistih trenutkov, ko se lahko slišimo. Ravnovesje se najde eksperimentalno: nekaterim sta dovolj dve minuti zjutraj, drugim večerni sprehod brez pogovora. Ključno je, da po premoru prisluhnemo občutkom: če čutimo lahkotnost, potem je odmerek tišine pravilno izbran.
Tišina je prostor, v katerem telo ponovno dobi mehkobo, um najde jasnost in dan dobi priložnost, da se razplete brez nepotrebne napetosti. V hrupnem okolju postane vrednota, ki jo lahko zavestno vpletemo v svoj urnik. Nekaj minut akustične praznine ne bo rešilo vseh težav, bodo pa ustvarile temelje, na katerih je lažje stati: dihati mirneje, razmišljati jasneje, se svobodneje gibati. In prav te subtilne koristi oblikujejo občutek notranje stabilnosti, ki je tako potrebna v dnevnem ritmu.
Vaš e-poštni naslov ne bo objavljen. Obvezna polja so označena z *
Komentarji (2)
Petra Rozman
To mesto se zdi kot tiha pavza v moji naporni rutini pomikanja
Maša Rupnik
Obiščem jo zjutraj - da bi dan začela z mirnimi besedami.